Dnevnik S Svetovnega Pokala

Zahtevna Zgodovina V Kitzbühelu

PiŠe : vito alberto amendolara - FOTOGRAFIJE: Pentaphoto

Obstajajo kraji, ki se popolnoma istovetijo s športom, ki ga predstavljajo. Osrednje igrišče Wimbledona je najbolj znani teniški dogodek, Maracana je najbolj kultni stadion v nogometu, Monte Carlo pa velika slovesnost Formule 1. Smučanje zagotovo ni nobena izjema in Kitzbühel je njegov nezamenljiv dom.

Nekateri celo pravijo, da se je smučanje rodilo v tej tirolski enklavi. In čeprav ni dokazov o resničnosti teh govoric, se je legenda tega športa nedvomno oblikovala v senci Hahnenkamma.

Ta sloves potrjujejo ljubitelji z vsega sveta, ki že od leta 1931 vsako leto alpsko vasico preplavijo v množici nalezljivega navdušenja. Na ulicah Kitza se mešata strast in preobilje ter ustvarjata naelektreno in vznemirljivo vzdušje. Hrup pivskih vrčkov, ki se med seboj trkajo v imenu nazdravljanja za srečo, in glasni kriki, ki se razlegajo v vseh kotičkih mesta, so zvočni zapis zadnjega januarskega konca tedna.

Vzpon do smučišča je kratek in prijeten sprehod, železniške proge pa kraj razdelijo na dva dela in idealno ločijo zabavo od športa, navijače od šampionov. Pogosto se zgodi, da so zapornice na prehodu spuščene in da morate skupaj z naraščajočo množico potrpežljivo čakati na piskanje vlaka, kar je ena od posebnosti Kitzbühela.
Tako je, kajti kovinsko ropotanje vagonov je eden od ključnih dejavnikov uspeha te regije. Redkost za alpska letovišča: železnica povezuje glavna avstrijska mesta s Kitzom in predstavlja idealen način potovanja za ljubitelje smučanja, ki lahko v spektaklu teh kultnih dirk uživajo le nekaj ur stran.

Ko se zapornice dvignejo, tok množice nadaljuje svojo pot in konča ob vznožju Hahnenkamma. Tu ciljni obok uokvirja znameniti Streif v vsej njegovi veličini. Je veliko več kot samo proga. Postal je že sinonim za smuk in ob pogledu nanj se zdi, da ima telo in dušo.

Telo, trdo kot led, bleščeče in gladko, s svojimi odsevi, modrimi zjutraj in srebrnimi pod soncem. Neukrotljivega duha, kot ga imajo divje zveri, z valovitostjo, s spremembami naklona, ki odpirajo praznino pod seboj, s silovitimi diagonalami, ki pretresejo mišice in um.

Samo najpogumnejši se lahko poženejo skozi štartna vratca Streifa in kdor okleva in ga ne obvlada, ga vrže s steze z vidnimi modricami po vsem telesu. Naš Dominik Paris, gospodar tirolske dirke, na kateri je trikrat zmagal v legendarnem smuku in enkrat v superveleslalomu, je dejal: "Kdor se ga boji, ne more zmagati.

V nekaj manj kot dveh minutah adrenalinskega doživetja na Streifu se ljubitelji lahko spomnijo številnih nepozabnih in znanih utrinkov. 3, 2, 1. Skok v prazno: po nekaj sekundah je že čas za padec v Mišnico. Mišnica je ledeni skok, ki smučarje izstreli v 80-metrski polet, ob katerem se želodci krčijo, kolena pa blažijo pristanek, ki bi lahko smučarje zlahka poslal naravnost v zaščitne mreže.

Po tem, ko smučarji dokažejo svoj pogum, je čas, da preizkusijo svoje tehnične sposobnosti na dvojnem strmem ovinku strmine Steilhang, ki vodi do gozdne poti Buckenschuss. Tu hitrosti ne gre izgubljati, zato oprema postane ključnega pomena. Zato Sepp Zanon, Domminikov skrbni serviser, manično pripravlja smuči, na katerih se bo Domminik spustil s Streifa, saj je lahko vsaka stotinka sekunde odločilna.

V zadnjem delu dirke sledi eden najbolj zapletenih tehničnih odsekov. Na prelominici Hausberg so se marsikomu razblinile sanje o slavi. Zelo strma diagonala, kjer kvadriceps eksplodira od utrujenosti in kriči od bolečine. To je zadnja in najzahtevnejša preizkušnja pred ciljnim spustom.

Prečkanje ciljnega oboka je nepozaben človeški izziv, pri čemer si za temnimi očali tudi terminator, kot je Arnold Schwarzenegger, ne more kaj, da ne bi občudujoče navijal. Ni edini znan gost, ki zasede Kitzov parter, a resnici na ljubo so zvezdniki, ki jih zasledimo na Streifovih tribunah, zgolj stranski igralci pravih junakov: športnikov.

V Kitzbühelu je zelena luč na semaforju vredna več kot olimpijsko zlato, zlati gams v rokah pa je adrenalinski občutek, ki poplača žrtvovanje celotne kariere. Ime zmagovalca pa bo za vedno krasilo rumene kabine, ki se vzpenjajo po progi, kot večni spomin na junake na Streifu.

Po drugi strani pa se mi, ki smo z rdečim nosom v ostrem tirolskem zraku ali udobno nameščeni pred televizorjem, nedvomno počutimo enako: najlepša dirka med vsemi preprosto pomeni, da smo se z našim športom še bolj zbližali.