ZGODBE

STRTA ZEMLJA

 

STRTA ZEMLJA

V očeh prijateljev , tistih, ki nikoli niso videli škode, ki so jo povzročili veliki potresi avgusta in oktobra 2016 v Marche regiji centralne Italije (območje gore Sibillini nacionalnega parka), vidim začudenje in šok.

Na našem kratkem trekingu skozi regijo, bomo Christian, Federico in jaz, videli majhne vasice, smučarska letovišča in druga območja, ki so bila uničena med potresi. Skušali bomo imeti fokus na področjih, ki so bila uničena med potresi in večinoma ostala nenaseljena.

Vstop v , še tisto malo kar je ostalo Arquante del Tronto, je bil zaprt, zato krenemo dalje do Forca di Presta. Počasi prečkamo Piadilamo in Pretrare. Iz spoštovanja do tistih, ki so včasih tukaj živeli in ostali brez vsega, moji prijatelji ostajajo tiho. Pravijo: “ Nikoli si ne bi mogli niti zamisliti kaj takega.”

Megla vse predstavlja še v bolj hladni, neprijazni luči. Samo nekaj hiš še stoji. Tiste zelo poškodovane, ob cesti, so do kraja uničili, da je cesta varno prehodna za vozila. Iz drugih regij so prišli gasilci in policija, da bi izkazali svojo podporo lokalnim avtoritetam. Ko zapuščamo Pretare nas ustavijo vojaki in preverjajo ali imamo ustrezne dokumente.

Ko med dva metra visokimi snežnimi stenami, prečkamo cesto na poti v Castelluccio di Norcia, sonce pokuka skozi meglo. Ko vstopimo v Forca di Presta zagledamo Monte Vettore in Sibillini gorovje, v vsej naravni lepoti. Zaradi morja oblakov pa se gorovje Laga , na jugu, zdi odmaknjeno.

V očeh Christiana in Federica je opaziti začudenje. Pravita: “ Ta kontrast med meglo in soncem je sporočilo: od tragedije in izgube do upanja in ponovnega rojstva.”

Na smuči napnemo kože in se odpravimo do smučarskega letovišča Forca Canapine. Med hojo, na zahod, vzporedno z grebenom , prečkamo čudovite Apennine beech gozdove prekrite z ivjem, ki fascinirajo Chritiana in Federica.

Nekaj ur zatem, ko večino poti sledimo svežim volčjim stopinjam , prispemo v šolski kamp Nordica. Nekdaj polno otrok in smučarskih inštruktorjev, ta sedaj sameva zapuščen. Znak smučarske šole in preproge, so sedaj pokopani pod snegom. Potres je odcepil počivališče in uničil vlečnico – znak, da nečesa ni več. 

 

 

Med nadaljevanjem proti strukturi iz obdobja fašizma, Rifugio Perugia, v daljavi opazimo kardelo konjev. Po prečkanju starega smučarskega središča, Monte Cappelletta, naletimo na zatočišče, ki je bilo kasneje preurejeno v restavracijo. Federicov pogled ujame zmečkana italjanska zastava, ki plapola nad tistem, kar je še ostalo od porušenega zidu. Ali je to znak nečesa večjega in močnejšega od nas?

 

 

Sonce pojenja. Pohitimo navzdol do Pian Grande in sledimo cesti do Castelluccio di Norcia. Tam smo priča čudovitemu sončnemu zahodu nad gorovjem Sibillini: Vettore, Monte Argentella, Palazzo Borghese, Monte Porche, Cima Cannafusto, Monte Bove Sud in Monte Bicco.

Pada noč. Preplavljata me osamljenost in melanhonija. Prvič v mojem življenju je vasica Castelluccio v popolni temi. Njene luči so včasih vedno razsvetljevale to področje. Nocoj lahko vidimo le oddaljene luči Camposanta in križa. Postavimo si iglu in odpravimo spat.

Naslednje jutro zopet vidimo kontrast med zemeljsko meglo in nebeškim nebom. Zdi se kot, da se je cesto do Castelluccio pogreznila v zemljo. Res neverjetno. Ko vstopimo v vas srečamo gorsko stražo. Tukaj so vse od potresa dalje. Ogromen snežni plaz je naredil mesto še bolj nedostopno. Straža nam prijazno pojasni, da kljub našim dokumentom, ne smemo vstopiti. Tveganje je preveliko in to razumemo ter se jim zahvalimo za delo, ki ga opravljajo.  

Spustimo se do Pian Perduto. Ruševine ležijo vsepovsod. Palače se nagibajo na eno stran. Ostalo je skoraj popolnoma uničeno. Vonj betona in apna, tipičen za gradbišča, je čutiti povsod. Vendar tukaj ni gradbišča, samo ruševine. Nič ni ostalo od Castelluccia, ki sem ga včasih poznal. Čudovito območje in grozovito uničenje pretresejo Christaian in Federica. Njune oči izražajo oboje, radost in žalost.

Po nekaj minutah tišine, krenemo proti Pian Perduto in Monte Prata. Na smuči napnemo kože in se odpravim do smučarskega resorta pri Madonni della Cona. Uro kasneje prispemo do parkirišča pod kočo. Vidimo razpokano stavbo in podrte stene. Sedežnica in preproga smučarske šole komajda spominja na Forca Canapine. Tišina je neprijetna – območje nekdaj polno življenja, turistov, smučarjev in smučarskih učiteljev, je sedaj tiho in zapuščeno.

Christian simbolično spleza pod žičnico. Razgled z vrha je spektakularen. Ponovno se počutimo razdvojeni. Nahajamo se na enem od najlepših območij v deželi, ki ga je potres naredil mračnega in grozečega.

Spustimo se proti vasem na severu, z edinima dvema zavojema na tej kratki smučarski odpravi. Po 40 km na smučeh, bodo zavoji nakazali željo po novem začetku. Iz spoštovanja do ljudi in krajev, ki so nekoč cveteli tukaj, a izgubili vse, obrati nakazujejo nov začetek s pozitivnim sporočilom upanja.

Spustimo se vse do Castel Sant”Angelo sul Nera in Vissa, krajev, ki so bili nekoč čudovit, sedaj pa močno poškodovani in na delih celo popolnoma uničeni. Na kratko se ustavimo na čudovitem trgu Visso, izpred Collegio dei Maestri, oziroma tem kar je ostalo od nje. Spogledamo se: uničenje tukaj se zdi še globje, mogoče zato, ker je bilo uničenega toliko lepega.

Našo turo smo želeli zaključiti v Ussiti, Frontignanu ali kateri drugi šoli smučanja, ki je bila uničena med potresi. Dobiti dovoljenje pa je bilo nemogoče in zdelo se je narobe forsirati dalje. 

 

Christian, Frederico in jaz smo začeli to potovanje nevedoč kaj pričakovati. Končali smo ga prepirčani, da moramo vsi bolj pomagati. Lokalna administracija in tisto nekaj preostalih prebivalcev delajo neumorno, da bi zagotovili novo prihodnost tukaj za tisoče ljudi, ki so izgubili svoje domove, službe in položaj v družbi. Tem ljudem moramo pomagati, da se znova povežejo s svojo zemljo, njihovim delom in življenji. Esencialno je, da je ljudi pripelje nazaj v te skupnosti tukaj.

Storiti moramo več, da se dvigne javno zavedanje o problematiki in bo storjeno več v tej smeri ter, da bo javnost seznanjena s to tragedijo. Povedali smo kaj je še ostalo danes. Sanjamo o tem kar bo jutri. Vsi lahko prispevamo tako, da finančno pomagamo tem občinam in jih v prihodnje obiskujemo. Vsi smo sosedje.

 

 


Dave Fonda
PREBERITE TUDI
"Sledite nam in postanite del družine Nordica!"
NAROČITE SE NA E-NOVICE